V Posebnem programu je temelj učenja doživetje, izkustvo, praktična izkušnja. Seveda poznamo mnogo načinov in poti, da otrokom ponudimo konkretne izkušnje in s tem tudi konkretne materiale, ki jih uporabljamo odrasli. Ko sem pred osmimi leti prišla na šolo, ni bilo v navadi, da bi z najmlajšimi (prva stopnja Posebnega programa) hodili v učno kuhinjo. Odločila sem se, da bomo poskusili in kmalu ugotovila, da je to zelo dobrodošlo in da otroci pri tem dobro funkcionirajo. Od takrat enkrat na teden dve uri koristimo učno kuhinjo in marsikaj smo že pripravili. Začeli smo z osnovami: kako se pripravimo za delo v učni kuhinji, kaj vse tam imamo in kje je kaj. Otroci so se navadili, da najprej po receptu pripravijo vse sestavine, nato vso posodo in pripomočke, ki jih bomo potrebovali. Pri delu je bilo na začetku potrebno vložiti ogromno energije in pozornosti učiteljev, danes pa je veliko lažje, ker so otroci veliko bolj samostojni, razumejo besedna navodila in so pri takem delu navdušeni, pridni in zato toliko bolj vodljivi. Poznajo pa tudi nevarnosti kot so vroč štedilnik, posoda, ostra rezila in podobno. Pri delu je vedno poudarek na tem, da morajo najprej poslušati in pogledati navodila, nato se sami lotijo dela. Seveda učitelj vedno usmerja in pomaga, a bistveno je, da otroci čim več naredijo sami, da so snažni in da so strpni ter prijazni do drugih. Otroci so navdušeni, ko dobijo v roke nož in desko, da bodo narezali sadje ali zelenjavo, še bolj navdušeni so nad mešalnikom ali ko ubijejo jajce, tudi okoli štedilnika se previdno in pridno vrtijo, kadar je potrebo mešati, vlivati ali obračati palačinke. Veselje je na obrazih tudi, ko je delo končano, ko se usedemo in poskusimo, kaj smo pripravili. Tukaj se naučijo pravilne manipulacije s priborom, kozarci, skratka primerne uporabe predmetov in vljudnega vedenja za mizo. Učna kuhinja je res zaklad znanj in spretnosti. Vse teme se lahko navezujejo nanjo in v vsakem letnem času najdemo primerne recepte, ki jih povežemo z učnim sklopom in nadgradimo naše izkušnje. Otroci tukaj utrjujejo tudi poznavanje črk, branje, spoznavajo količine, štejejo, učijo se govora, razvijajo ročne spretnosti in socialne spretnosti. Ker pa tukaj zagotovo uživata tudi nos in jezik, je to resnično ena vsebina učnega procesa, ki mimogrede zajame vseh pet kanalov sprejemanja informacij: oči, ušesa, tip, vonj in okus. Otroci si te vsebine zelo dobro zapomnijo in pridobljene spretnosti ostanejo. Zato sem še posebej ponosna na učence prve stopnje posebnega programa, ki jih moram iz srca pohvaliti in jim zaželeti, da bodo tudi v prihodnje razvijali te spretnosti in z veseljem kaj skuhali, spekli ali pa samo pomagali pri pripravi mize, pomivanju, brisanju posode, … Za konec pa samo še to: želim si, da imajo otroci tudi doma možnost pomagati pri kuhinjskih opravilih in da v tem divjem svetu starši najdejo dovolj volje in potrpljenja, da jim omogočijo tudi to sodelovanje. Mi bomo še kuhali in pekli. Vabim vas, da si v galeriji ogledate fotografije, saj »slika pove več kot tisoč besed«.
Katarina Radovič
